30. 03. 2009
Vikend, ko premaknemo kazalce na poletni čas, je bil idealen za obisk Mednarodnega londonskega potapljaškega »šova«, ki velja za začetek sezone potapljanja pri Britancih. Ker prihajamo iz majhne pohorske vasice in žepne republike, je bilo pričakovanje enako tistemu, ko postajaš polnoleten in ti do dneva »D« manjka samo še par dni, nadaljevanje pa je v stilu velikega razočaranja, saj razen volilne pravice ne pridobiš kaj dosti.
Tako je bilo tudi na impresivnem ExCel-u, ki so ga postavili Arabci in ga Angleži uporabljajo za različne sejemske prireditve, med njimi tudi LIDS 2009. Rayan Air vas iz Gradca v London popelje za borih 16 evrov, ki pa pridno narastejo na 60 evrov, ko obkljukaš vse predalčke v rezervaciji. Od letališča Stansted, ki leži sto svetlobnih milj od ExCell-a, je pot dolga in polna majhnih fint, ki te naredijo polnoletnega, potrebna je logistika tipa LG. Zahvaljujoč našemu gostitelju Oggyu smo uspešno prestali vožnjo po levi in se naučili uporabljati »Tube« ali podzemno, kot ji pravimo po domače in na ta način prišli do LIDS-a.
Kdor je že obiskal Boot ali Demo, bo odšel najmanj z dolgim nosom, če že ne s čim drugim. Prizorišče »šova« bi lahko v grobem razdelili v tri dele. Prvi in največji del je bil namenjen operaterjem in drugim agencijam, ki Britance vozijo v topla morja in jim v paketih ponujajo vse, kar si v potapljanju lahko izmislite. Drugi del so zasedli trgovci potapljaške opreme, ki so z »velikimi« popusti prodajali vse, od vrhunske robe do klošeraja, ki niti nima uporabne vrednosti.
Tretji in najmanjši del pa so zavzemale humanitarne organizacije kot so Scuba Trust, Sea Shepherd in Life guard association. Vsem je skupno, da poleg promocijskega materiala, ki ga lahko kupite po židovskih cenah, uporabljajo majhna vedra, s katerimi prakticirajo »zrno na zrno« in nabirajo prostovoljne prispevke za svojo dejavnost.
Mi smo želeli spoznati delo Scuba Trusta, kar nam je tudi uspelo. Ugotovili smo, da je naš pristop popolnoma zgrešen in ga bomo poskušali prilagoditi najnovejšim smernicam, ki veljajo na področju potapljanja hendikepiranih.
Poleg dogajanja na »štantih« vzporedno potekajo v predavalnicah nad razstaviščem zanimive predstavitve, ki smo jih spremljali z velikim zanimanjem. John Bantain, Cpt. Paul Watson, Paul Rose, Charlotte Caffrey so bila imena, ki so v polurnih predavanjih navduševala prisotne.
Rekorder je nedvomno Paul Rose, ki je v desetih minutah napolnil dvorano z dvesto sedeži. Predavanje o oceanih, ki jo je posnel za BBC, je jemalo sapo. Cpt. Paul Watson je razočaral, saj na koncu ostane vprašanje, kaj bo ustanovil, ko bo zapustil Sea Shepherds. Zgodba o Greenpeaceu se namreč nadaljuje skozi »Pastirje«, ki so še en Greenpeace, ki z mirom in ovcami nima nič skupnega, kot bi dejal Marchel J. Stephanchich.
LIDS je za nami in bogatejši smo še za eno izkušnjo več. Kljub temu, da smo zapisali, da je bil razočaranje, smo videli marsikaj, kar počnejo »bolj« razviti potapljaški narodi, ki imajo predvsem več denarja. O vsem drugem je pa nesmiselno izgubljati besede. Torej, če ob letu ne veste, kam bi se dali, ko prestavljajo uro, je LIDS 2010 prava stvar. Domov se boste vrnili dve uri bolj sesuti, kot če bi kazalce potiskali nazaj doma na vasi.
Accomodation with fullboard: Oggy & Cecca
Transfers: Oggy & London Tube
Foto: Arhiv IAHD Adriatic
Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.