ARHIV NOVIC & FILMOV

Simpozij 2003

5. 02. 2003

Prvi konec tedna v februarju 2003 smo imeli prvi mednarodni simpozij za potapljanje za ljudi s posebnimi potrebami. Na simpziju so bile poleg zanimivih predavanj tudi predstavljene prve izkušnje pri delu z prvo skupino potapljačev paraplegikov in tetraplegika, kar smo tudi praktično predstavili.

Med drugimi nam je predaval mednarodno priznan strokovnjak g. prof. dr. Gošević.
Simpozija se je udeležil tudi predstavnik IAHD g. Fraiser Bathgate in predsednik potapljaške zveze Slovenije dr. Mitja Slavinec.

Drugi o nas: MED.OVER.NET
http://www.med.over.net/za_bolnike/zdravo_zivljenje/clanki/nasveti/plavanje_1.php

Požgečkati morskega konjička!
Ne umri, preden si nisi izposodil, ukradel, kupil ali naredil potapljaške čelade, da z njo pogledaš v pomorski svet.
Pogosto ponovljen citat W. Beebe-a pove vse.
S hitrim razvojem potapljaške opreme v zadnjih desetletjih smo to možnost dobili praktično vsi. Vsakomur dosegljiva, kvalitetna potapljaška oprema, vedno večje znanje o fiziologiji potapljanja, standardizirano izobraževanje bodočih potapljačev ter upoštevanje pravil varnega potapljanja je naredilo potapljanje za eno najvarnejših oblik rekreacije.
Avtonomno potapljanje je aktivnost, za katero je potrebna solidna, ne pa vrhunska telesna pripravljenost, zato je dostopno širšemu krogu ljudi z omejitvami kot nekateri drugi invalidski športi. Voda je hkrati medij, ki omogoča ljudem s težjo pokretnostjo bistveno večjo samostojnost, kot so jo zmožni prikazati na kopnem.
Prve organizacije, ki delujejo na tem področju so se v svetu začele ustanavljati pred 20 leti. Trenutno obstaja več organizacij, ki šolajo tako ljudi s posebnimi potrebami kot tudi zdrave ljudi za delo z ljudmi z omejitvami. Najpomembnejši sta IAHD (International Association of Handicapped Divers) in HSA (Handicapped Scuba Association).

Potapljajo se lahko ljudje z različnimi težavami. Nekateri potrebujejo le malo prilagoditev tako pri šolanju kot tudi pri sami izvedbi potopov (ljudje po amputaciji, astmatiki, diabetiki, slepi, slabovidni, gluhi, naglušni, …) pri drugih skupinah pa so potrebne prilagoditve (šolanja in nekaterih delov potapljaške opreme) bistveno večje, za sam potop pa potrebujejo enega ali več pomočnikov. Sem spadajo ljudje po okvari hrbtenjače, ljudje s cerebralno paralizo, multiplo sklerozo, mišično distrofijo.

Na simpoziju, ki se je 8.2.2003 odvijal v Termah Zreče, smo predstavili model, za katerega bi želeli, da zaživi v Sloveniji. Gre za aktivnosti, ki bi se razvijale v treh smereh; potapljanje kot terapija v zgodnji fazi rehabilitacije, potapljanje kot rekreacija in del celostne rehabilitacije ter šolanje ťzdravihŤ potapljačev za delo z ljudmi s posebnimi potrebami.
Voda ima pomembno mesto v vsaki kompleksni fizioterapiji. V primeru potapljanja pa se koristnim učinkom same vode (upor, vzgon, olajšano premikanje, enakomerna porazdelitev tlaka) pridružijo še učinki povišanega hidrostatskega tlaka. Tako zamišljeno potapljanje, torej kot terapijo, se izvaja v primernem bazenu ob pomoči usposobljenega potapljaškega partnerja in pod kontrolo zdravnika tudi pri ljudeh z zelo velikimi omejitvami. Predvsem bo koristila ljudem z okvaro hrbtenjače, ljudem z multiplo sklerozo, cerebralno paralizo ter mišično distrofijo. Za nekatere bolnike bo to nova, zanimiva aktivnost, ki jih bo motivirala za boljše sodelovanje v rehabilitaciji, olajšala pridobivanje fizične in psihične kondicije, lažja bo socializacija in vrnitev v domače okolje.

Velika večina teh ljudi se bo kasneje lahko odločila za opravljanje tečaja potapljanja, ki jim bo omogočil še precej več; pokukati v nek čisto nov in zelo poseben svet. Tem bo potapljanje postalo rekreacija. Naš cilj je, da bi se tečaj potapljanja odvijal v okviru rekreacije, ki jo različna društva ljudi s posebnimi potrebami pogosto organizirajo za svoje člane. Potekal bo enkrat tedensko, v tem času bodo tečajniki ob pomoči usposobljenega inštruktorja in potapljaških partnerjev pridobili teoretični in praktično znanje, ki se zahteva za opravljanje predpisanega izpita.
Postali bodo potapljači, seveda z manjšimi ali večjimi omejitvami. Zaključek tečaja bo potapljaški tabor, katerega bistvo pa ni več le potapljanje temveč druženje z ljudmi s podobnimi interesi v novem okolju in na nov način.
Nekaj podobnega so nekateri od naših tečajnikov že doživeli, ko smo septembra lani za nekaj dni odšli na morje. Tu smo sicer začeli z učenjem potapljanja, vendar pa je bilo to le del vsega, kar se je dogajalo.
Potapljanje lahko postane rekreacija in način preživljanja prostega časa, zanimiva za določen krog ljudi s posebnimi potrebami. Vendar ni dovolj le opravljen tečaj in primerna oprema. Potrebna je tudi primerna telesna pripravljenost, izogibanje razvadam kot sta prekomerno kajenje, uživanje alkohola in dovolj veliko teoretično znanje. Gre torej za rekreacijo, ki bo marsikomu lahko nudila bistveno več kot le pogled v podvodni svet. Morda bo temeljito spremenila način življenja in razmišljanja posameznika.

Zaključila bi z mislimi gospoda Bathgata,predavatelja na seminarju in tehničnega svetovalca pri IAHD, sicer pa edinega paraplegika, ki je inštruktor potapljanja tako za tiste s posebnimi potrebami kot tudi za ťzdraveŤ. Povedal je, da je to edini šport, kjer je praktično enakopraven z zdravimi in kjer je samostojen. Možnost poškodb je ob upoštevanju pravil varnega potapljanja bistveno manjša kot pri ostalih invalidskih športih.
Za samo potapljanje pa potrebuje običajno opremo, ki jo brez težav kupi v vsaki trgovini s potapljaško opremo, saj so večje prilagoditve potrebne le redko.
Prva skupina tečajnikov, v kateri so trenutno le ljudje po poškodbi hrbtenjače, je s tečajem že začela in glede na izkušnje, ki smo jih pridobili do sedaj lahko potrdim, kar je predvidel prof. dr. S. Gošović. Pričakoval je, da bodo to tečajniki, ki bodo dosegali zelo dobre rezultate tako pri teoretičnem kot praktičnem delu. Njihov interes za učenje in sodelovanje je namreč, zaradi omejenih možnosti sodelovanja v drugih oblikah rekreacije, lahko večji kot pri zdravih.
Ob sodelovanju vseh, ki kakorkoli prihajamo v stik z ljudmi s posebnimi potrebami (rehabilitacijske ustanove, društva) ter Potapljaške zveze Slovenije in z nekaj dobre volje lahko mnogo ljudem pomagamo, da bodo videli nekaj, kar ne vidi vsak!
Avtor besedila: Blanka Mikl-Meznar dr.med.spec.fiziater
Avtor fotografij: arhiv PK Slovenske Konjice