ARHIV NOVIC & FILMOV

GRUNER SEE - potapljanje na senčni strani Alp 2.del

POSKUSNI ZAJCI

1. 06. 2012

Potapljanje v sladkem jezeru, ki se lahko zgodi le enkrat v letu, je bil zadnji izmed ciljev, ki ga še nismo dosegli v desetih letih, odkar utrujamo vse, ki niso za. Razlog je bil sila preprost, izvedeti smo hoteli, koga bo prvega zazeblo, saj ima voda ob čudoviti vidljivosti, ki presega dolžino velikega olimpijskega bazena, le 6° Celzija.

Če odmislimo, da smo si nakopali zamero slovenske strokovne javnosti, ki nas je ovadila že pri 4° Celzija, potem bo razumljivo, da smo za podvig izbrali senčno stran Alp, kjer še vedno kadijo v gostilnah in kjer se potapljačem po poškodbi hrbtenjače ali »vozičkarom« čudijo kot kura črvom. Pa kljub vsemu ne dramatizirajo in z veseljem vzamejo denar za vstop v park in za potop. Hvala bogu, prvič po Ferdotu nas niso diskriminirali – plati, pa roni, pa če hodiš, al pa se voziš.

Eto, to je bil en skromen uvod, ki je povedal bolj malo o celotni zadevi. Potapljanje na Gruner seeju, ki leži na 800 m n.m.v. je, kot že rečeno, mogoče le konec maja ali v samem začetku junija. Takrat namreč pritečejo še zadnje kaplje snega v kotanjo blizu Tragößa in jo napolnijo tudi do več kot 9 metrov visoko ali globoko, kakor vam ljubše. Smaragdno čista voda zalije robove gozda in potopi sprehajalne poti skupaj s klopcami, na katerih preko poletja vse do pozne jeseni vrli Avstrijci počivajo med krožno turo okrog jezera. Akcija je bila organizirana v Blitzkrieg maniri brez možnosti ugovora, in sicer v dveh delih. Prvi ogledni potop sta ilegalno izvedla Joda in Alenka teden dni pred osrednjim dogodkom. Po okvari »never lost« naprave sta se po skoraj eni uri na kopno vrnila trda kot okoliške skale. S tem sta nehote dosegla novi svetovni in Guinnessov rekord v potapljanju vozičkarof v ledeno mrzli vodi, ki je doslej znašal impresivne štiri minute (Kočevje, februar 2012, op.p.). Zaradi omenjenega rekorda sta naslednjih par dni preživela v popolni izolaciji in sta vsakih nekaj minut izmenjavala informacije o zdravstvenem stanju. Kot bi lahko pričakovali, jo je Joda, ki je tauhal v mokri obleki, odnesel brez posledic, medtem ko je tajnica kljub suhi obleki staknila prve simptome bronhitisa, ki se ji ponavljajo v enakem zaporedju, kot se polni in prazni Gruner see. Ja, pa naj še kdo reče, da so invalidni potapljači ogrožena vrsta.

Drugi del akcije je bil temeljito »naplaniran« v petih minutah in je v ekipo privabil davno izgubljenega Sherpo Rajkota, ki je skupaj s Slavcem skrbel za transport tehnike in ljudstva. Jedro ekipe sta predstavljala dva testna primerka, Joda in Damjan, ki sta zastopala interese potapljačev po poškodbi hrbtenjače, in Slavko (tokrat brez rokavic) ter Alenka, ki sta služila za primerjavo, kdo bo prej zmrznil. Akcija je bila izpeljana v petek dopoldan, ko smo vsi »špricali« pol službe in se zagnali na avstrijsko koroško, da tokrat uradno pregledamo dno jezera. Internetna globina se je v slabem tednu znižala za pol metra (v resnici se je za toliko dvignila) in nas prisilila v hitro ukrepanje. Kot je v navadi, smo izbrali petek zaradi slabe prognoze za ostali del vikenda, in seveda »popušili«. Vreme se je sfižilo že tega dne, in če nas je sonce vzpodbujalo na poti (gor in dol), smo osrednji potapljaški del preživeli v vetru, mrazu, oblakih in občasnih padavinah. Celo sonce je v tistih 35 minutah, kolikor smo jih prebili pod površino, posijalo na gladino le za trenutek in pokazalo vso lepoto, ki je resnično dih jemajoča, ali če rečemo bolj učeno, impresivna.

Po potopu smo se skrili v gostilno blizu jezera in si privoščili vse, kar si privoščijo drugi potapljači. S seboj smo prinesli klasične dobrote s slovenskih kmetij (rusko vodko, haloško belo namizno, bunko, salame – take in onakve, špiralo, sir, kumarice, domači in kupljeni kruh ...) in vse skupaj zalili z obilo avstrijskega piva, ki smo ga vmes presekali z domačim hruškovim žganjem. Uradno smo tako popili vsak po eno pivo (to je informacija za znanost). Med obdobjem dežja in sonca smo dočakali zapiranje gostilne, in zato smo jo počasi stegnili na sončno stran Alp.

V času pred, med in po akciji smo se obnašali enako kot cvetober slovenskih potapljačev (le, da imamo mi več znanja in izkušenj ter boljšo opremo) v upanju, da ne bomo izstopali po ničemer, čeprav sta bila dva naša potapljača na vozičku, zato smo pili in se veselili, kot se za omenjeno populacijo spodobi. V naslednjih dneh smo seveda pridno izmenjevali podatke o mrzlih nogah, pogostosti praznjenja mehurja, količini in barvi urina ter o počutju od 1-10, ki pa iz same hudobije ni nikoli padlo pod 9,5.

S to akcijo smo dokazali, da ob primerni usposobljenosti vseh vpletenih, večjih nevarnosti pri potapljanju v hladni vodi za ljudi po poškodbi hrbtenjače ni, in da so enako ogroženi kot vsi »ta zdravi«, ki so si doslej lastili zadnjo neosvojeno trdnjavo v rekreativnem potapljanju. S tem je sezona potapljačev po poškodbi hrbtenjače postala primerljiva sezoni ta živih in vse, kar si lahko omislimo, je le še potapljanje v Egiptu, kamor pozimi hodi slovenska potapljaška elita.

GLOBINO JEZERA LAHKO PREVERITE NA:
http://www.tragoess-gruenersee.at/