ARHIV NOVIC & FILMOV

Dubrovnik 2012 iz osebne perspektive

21. 09. 2012

Yodino skropacalo:
Po začetnem preverjanju, ko na našem prevoznem sredstvu marsikaj ni štimalo, nekatere gume so bile preveč, druge pa premalo napolnjene, v motorju pa je bilo premalo olja, smo se vendarle podali proti Mlinom, kjer so nas že pričakovali ostali udeleženci kampa.
Naši  Ruski prijatelji so nas pričakali s klasično dobrodošlico v obliki manjšega darila in zdravico z vodko. Ker je bilo treba naslednji dan v vodo, seveda nismo pretiravali.
Samo potapljanje je potekalo po že ustaljenem ritmu, torej dva potopa in vmes kosilo. Z nestrpnostjo smo pričakovali, kaj nam bo pokazal Nikita, prvi izučeni Ruski potapljač tetraplegik. Presenečeni smo bili vsi, saj fant stvar obvlada, le ko oblači jacket, se mu je bolje umakniti, sicer dobiš katero okoli ušes. Edini popravek smo naredili pri utežeh, ki jih je imel okoli kolen in smo jih prestavili na pas.
Sicer pa so bili sami potopi klasično dobri. Opaziti je bilo veliko rib in hobotnic, tokrat tudi male kirnije in oranžno srebrne ribe, ki jih saj v Jadranskem morju nismo videli še nikoli prej. Tudi potopljeni Taranto je še vedno na istem mestu, pa tudi strojna mehanizacija (traktor), ki jo je prevažal, je še vedno na dnu. In ker je v svetu kriza, ja kapitan Ivo predlagal, da ga dvignemo in se lotimo kmetovanja.
Na krovu ladje sta nas obiskali tudi dve televizijski ekipi, ki sta posneli vse naše dejavnosti. Naša štiričlanska ekipa pa je gostovala v oddaji Dobro jutro Hrvaška na nacionalni televiziji in predstavila, kako poteka in kakšen namen ima kamp v Dubrovniku. V soboto bi moral biti objavljen tudi naš prispevek na komercialni televiziji, vendar smo ga zaman čakali.
Tudi tokrat smo obiskali mesto Dubrovnik. V četrtek smo občudovali stari del s Stradunom in se tokrat z vzpenjačo (gondolo) podali na hrib nad Dubrovnikom, od koder je čudovit razgled na samo mesto in okoliške otoke. Da je bilo vse skupaj bolj adrenalinsko, je poskrbela burja, ki je pridno zibala našo gondolo.
V soboto je preostanek ekipe krenil še v novi del mesta v šoping. Nikita namreč ob Črnem morju prodaja spominke, tako da je bilo potrebno preveriti, kakšna je tovrstna ponudba na Jadranu. Kljub bogati ponudbi v Dubrovniku smo šoping nadaljevali še v Cavtatu. Tam smo preverili tudi konkurenčen potapljaški center, če slučajno ponujajo kaj boljšega od našega.
Da ob večerih nismo bili lačni, so pridno skrbele naše Ruske prijateljice, ki so pridno varile juho in kuhale druge dobrote iz Ruske kuhinje. Zaključna večerja je tudi tokrat potekala v konobi Srebreno, kjer nas je šef kuhinje razvajal s številnimi ribjimi dobrotami. Vsi neruski udeleženci smo dobili majhne amfore z vodo iz črnega morja, z manjšo pozornostjo pa smo seveda obdarili tudi naše goste.
Žal je vsega lepega enkrat konec, in tako smo v nedeljo pospremili ruski del ekipe na letališče, sami pa smo se odpravili na dolgo pot proti domu.
 
Lg je logisticiral:
Kaj naj napišem? Vtisi se še niso popredlačkali. Družba in organizacija je bila kot vedno dobra (vesel sem, da smo pojedli vse moje piškote), sem pa pogrešal kakšno novo lokacijo. Morda se je tudi v potapljaški svet prikradla Recesija z veliko začetnico.
Šerpa Slavc je oddelal svoje nad in pod vodo, Gašper je bil priden in se je držal maksimalne globine na decimeter natančno (včasih je sicer med potopom gledal več mene, kot steno in ribice okrog sebe, ampak on že ve). Malo mu še manjka samozavesti med potapljači na ladji, ko se pripravlja na potop in montira opremo, malo pa mu tudi še nagaja logistika, kdaj mora biti pripravljen za skok v vodo. Ko bo to porihtal, bo pa za čisto desetko. Sam s seboj sem tudi kar zadovoljen in bi sam sebe ocenil s 3/4. Prvič sem vse potope (razen na Taranto) opravil z 12 litrsko jeklenko in sem s porabo zraka zadovoljen. Na enem potopu sem ga zaradi toka ob vračanju na ladjo porabil malo več, potop pa je vseeno trajal 51 minut.
Pod vodo sem videl kar nekaj zanimivih reči (moreno na 6 metrih globine, ki so jo drugi zgrešili), par ognjenih črvov in nekaj rakcev in ribic, žal pa nobene hobotnice.
Rusi so popili manj alkohola kot lani ...
 
Gagec pa je dodal samo še »Čut čut pauzička«