ARHIV NOVIC & FILMOV

Potapljaški tabor v Anapi

2. 10. 2013

Ponovno smo obiskali Rusijo. Tokrat Anapo, kjer je potapljaški klub Aqua Globus organiziral prvi mednarodni potapljaški kamp, vzporedno pa je potekala tudi konferenca o podiranju ovir v potapljanju invalidov. Udeleženci so prišli iz vseh koncev Rusije in iz Ukrajine, Jadransko regijo pa je predstavljala pet članska odprava: Branko Ravnak, Alenka Fidler, Rajko Prelog, Ivo Lovrenović  in Aleš Povše.
Žal nam vreme v enotedenskem druženju ni šlo preveč na roko, tako da smo se v morje potopili zgolj enkrat, začetne kategorije pred klubom, nas pa so odpeljali na potopljeno ladjo Gordipio, ki leži na globini 18 metrov in na kateri je še vedno polno orožja, ki ga je ladja prevažala. Presenečeni smo bili nad orjaškimi meduzami, ki so v premeru merile tudi do 40 cm. Na potopu so nas zabavale številne rakovice, pa tudi kakšna velika riba je priplavala mimo.  Vidljivost je bila dva do tri metre, temperatura morja pa 18 stopinj.
Kljub temu, da se nismo veliko potapljali, so naši ruski gostitelji poskrbeli za nadvse pester program. Dvakrat smo se odpravili do bližnjega rehabilitacijskega centra, kjer smo demonstrirali pripravo na potop in potop. Najbolj pogumne smo prvič tudi potopili pod vodo. Tega se je najbolj razveselil Vlad, ki je prvič po poškodbi po treh letih zaplaval v bazenu.
En dan je bil namenjen konferenci o potapljanju invalidov. Mi smo predstavili metodo šolanja oseb po poškodbi hrbtenjače vseh kategorij po CMAS-u, od level 1, 2 in 3 do vseh rekreativnih in inštruktorskih kategorij, ruski kolegi pa so nam predstavili potapljanje slepih in slabovidnih. Razpravljali smo o problemih, ki se pojavljajo pri potapljanju invalidov tako v Rusiji kot v jadranski regiji. Predstavljene so bile smernice razvoja potapljanja invalidov v prihodnosti. Podpisan je bil tudi sporazum med IAHD Adriaticom, fondom Dostupnaja Srijeda in Zvezo za šport invalidov Rusije. Po seminarju je sledila novinarska konferenca, na kateri smo lokalnim oblastem in medijem, ki so bili prisotni ves čas tabora, predstavili, kaj vse je bilo storjeno v zadnjih letih in kakšni so načrti za prihodnje.
Odpravili smo se tudi na ribolov, a Črno morje nam ni bilo naklonjeno, saj kljub petim ribiškim palicam s številnimi vabami v dveh urah nismo ujeli nič, smo pa med čakanjem na ribe opazovali državno tekmovanje v deskanju, ob koncu pa smo si ogledali še Anapo iz morske strani.
Ogled Anape smo nadaljevali z avtobusom, ko smo se odpeljali na obrobje Kavkaza, kjer je znano vinorodno območje. Ogledali smo si na novo zgrajeno vinsko klet, kjer uporabljajo sode in drugo mehanizacijo iz Hrvaške. Peljali smo se tudi mimo gradbišča, kjer se bo začel plinovod »Južni tok«, ki bo potekal tudi skozi Slovenijo. Mesto je za ruske razmere razmeroma dobro prilagojeno za invalide, zato smo se po ulicah Anape večkrat podali kar peš.
 
Zadnji dan pa so posebej presenetili še našo Alenko. Skupaj z Vladom in Ančko so jo odpeljali v edini center delfinov v Rusiji, kjer delfini, morski levi in beluga živijo v morju. V tem času je center že zaprt za javnost, zato so si ogledali trening omenjenih živali. Vsi so se nasmejali neubogljivim morskim levom, presenečeni so bili nad osvojenimi veščinami beluge, Alenki pa so dovolili, da je zaplavala z delfini. 
Ruski gostitelji so nas razvajali na vsakem koraku. Spoznavali smo njihovo kulinariko, njihove navade in se učili ruskega jezika. Še posebej moramo pohvaliti ruske potapljače invalide, ki večkrat nimajo pravih pogojev za potapljanje, kljub temu pa imajo izjemno voljo in željo po potapljanju.
Hvala vsem našim gostiteljem, ki so nam omogočili prihod v Rusijo, in nam omogočili, da smo se pri njih počutili kot doma. V Črno morje smo vsuli solni cvet Piranskih solin z upanjem, da bomo lahko gostoljubnost vrnili kdaj tudi v Sloveniji …
 
Yoda in Lenka