ARHIV NOVIC & FILMOV

Butterfly into the blue

28. 08. 2014

ŽELVICE IN ŽELVE Z ŽELVAMI
 
Ali drugače… Kako so štiri dekleta prepotovale preko pet tisoč kilometrov, da bi lahko plavale in se potapljale z velikimi morskimi želvami.
Ozadje zgodbe, vam izdam scenarij dolgometražnega dokumentarnega filma, ki je v nastajanju in bo premierno prikazan predvidoma v mesecu februarju prihodnjega leta v Slovenskih Konjicah, kjer Mednarodno združenje za potapljanje ljudi s posebnimi potrebami IAHD-Adriatic, organizira festival podvodnega filma »Sprehodi pod morjem«.
V ozadju potopisa je snemanje dolgometražnega dokumentarnega filma, ki bo predvidoma premierno prikazan konec januarja 2015 na 7. Mednarodnem festivalu podvodnega filma in fotografije »Sprehodi pod morjem«.
Potovanje je zame pomenilo izpolnitev skrite želje iz otroških let, plavati z veliko morsko želvo. Ekipa je bila mednarodno obarvana, saj smo v projektu sodelovale potapljavke iz Slovenije in Rusije, film pa so snemali Italijanski snemalci in producenti. Dekleta smo se na pot odpravile same s Volkswagnovim kombijem, ki nam ga je za ta namen posodila avto hiša Porsche Brnčičeva iz Ljubljane. Na poti do grškega otoka Kythira, ki se nahaja na jugu Grčije, in kjer je moč zaplavati z velikimi morskimi želvami, smo doživele, videle, občutile stvari, ki se ne zgodijo kar vsak dan.
Ekipo smo sestavljali: Rusinja Milyausha Shafikova - Milka, parapleginja iz mesta Ufa v Baškiriji. Pred našim podvigom ni znala plavati in se potapljati, nikoli ni plavala v morju, imela pa je željo plavati z velikimi želvami. Njena spremljevalka je bila Elena Topyricheva, prav tako Rusinja in instruktorica potapljanja iz St. Petersburga, ki je Milko poznala le bežno. Predstavnici slovenskega dela odprave sva bili moja malenkost (Barbara Slaček, parapleginja iz Rač) in moja spremljevalka Alenka Fidler, predstavnica organizacije IAHD Adriatic in odlična potapljavka, s katero sem se imela čast že večkrat prej potopiti v paru.  Na poti nas je spremljal tudi predstavnik moškega spola, ki nas je vozil, nam pridno odpiral vrata, nam pridržal kakšno torbo, skrbel, da nismo bile lačne in žejne, carinikom spretno izmikal svoj potni list ter predvsem nergal nad »ženskimi zadevami«. To je bil naš inštruktor potapljanja in predsednik IAHD Adriatic, Branko Ravnak.
Avantura se je začela zelo zgodnjega nedeljskega jutra v Slovenski Bistrici, kjer smo se naložili v kombi in se odpeljali proti našim južnim sosedom. Prva destinacija je bilo obmejno mesto Gevgelija v Makedoniji, ob meji z Grčijo, kjer smo po prevoženih dobrih tisoč kilometrih, po tem, ko smo za sabo pustili Slovenijo, Hrvaško, Srbijo in Makedonijo prekleto utrujeni in siti od »za prste polizat« dobre makedonske večerje dobesedno popadali v postelje. Po poti se ni dogajalo nič kaj pretresljivega, razen tega, da smo morali posneti vsak naš manever, snemalci so nas namreč opremili z GoPro kamero. Pot je minila celo brez zastojev in »obilaskov«, ki smo jih v Sloveniji vajeni na vsakodnevni poti. Prijetno presenečeni smo bili s prilagojenostjo in dostopnostjo sanitarij za invalide, saj je bilo Milko potrebno le enkrat nesti, a takrat kar čez osemnajst stopnic.
Drugi dan naše avanture nas je vodil preko »centralne« Grčije do polotoka Peloponez, kjer smo se na zahodni strani za dva dni ustavili v regiji Kiparisia. Tam se namreč nahaja dva kilometra dolga peščena plaža, ki se imenuje Kalo Nero (v prevodu Dobra Voda). Plaža je znana po vsakoletnem gnezdenju preko tisočih želv z latinskim imenom Caretta Caretta. Primarni namen obiska plaže je bil seznaniti se s prostovoljci organizacije Archelon, ki skrbijo za »mame« želve in njihove mladiče, vsekakor pa smo se želeli po dolgi utrujajoči vožnji tudi okopati v topli vodi in pogledati, če lahko naletimo na kako želvo v morju. Ko smo prispeli do hotela IRIDA Resort, kjer smo prenočili, so nas tam že čakali naši italijanski kolegi snemalci (Federica, Alessandro in JP). Nama z Milko so pomagali prenesti vozičke preko mivke do morja, kjer smo se z Alenko in Eleno odpravile na snorkljanje za želvami. Videle seveda nismo nič, vseeno pa je bilo plavanje v tako toplem morju svojevrstno doživetje. Tam so Milko tudi posadili na skalno ploščo v morju, kjer je lahko prvič občutila valovanje morja. Popoldan smo se srečali s predstavniki Archelona, ki so nam predstavili organizacijo, njihovo delo in želvo, glavato kareto (Caretta Caretta).
Prostovoljci so nas povabili, naj se jim zvečer pridružimo pri iskanju izleglih želvic, da jim pomagamo najti pot proti morju. Želvice se namreč takoj, ko se izležejo, odpravijo proti svetlobi, ki je v naravnem okolju mesečina, ki odseva od vodne gladine, hkrati pa jih privlači vibracija morja. Večina plaže Kalo Nero je posuta s hoteli in namenjena turizmu, kar je lahko za te male želvice usodno, saj se namenijo namesto v morje, proti turističnim tablam in cesti. Zato prostovoljci poskrbijo, da vse izležene želvice pravočasno prestrežejo in jih varno pospremijo do morja. Kar pa ne pomeni, da jih enostavno odložijo v vodo. Pot do morja si morajo izboriti same, saj si pri tem jačajo plavuti in trenirajo pljuča, v nasprotnem primeru jih morje enostavno pogoltne. Zato jih prostovoljci zberejo v vedra in jih odnesejo na neobljuden del plaže, jih tam izpustijo na tla, ter preverijo, da varno pridejo do morja. Same smo imele to srečo, da smo lahko prisostvovale popotovanju štirih želvic preko plaže do morja. Eni od njih sta Alenka in Elena z vibracijami (teptanje z roko po pesku) pokazale pot. To malo želvico smo poimenovale Čiripaška Maška (Čiripaha v Ruščini pomeni želva).
Kakih osem kilometrov iz Kyparissie se nahajajo arheološke izkopanine Paristeria, v bližini teh pa prečudovita jama z naravnim izvirom pitne vode. Zanjo so nam povedali italijanski kolegi, ki so nas prepričali, da si jo je vredno ogledati. No, to pa le ni bilo tako enostavno. Do jame namreč vodi slaba makadamska cesta, ki pelje tudi čez rečno strugo, do jame pa vodi tako ozka pot med dvema skalama, da voziček ne more skozi. Prav tako je potrebno iti čez ledeno mrzel potoček, ki »zdravemu« seže do pasu. Naši snemalci so našli rešitev. Alessandro in JP sta naju oprtala na hrbet in naju odnesla v jamo. Res se je izplačalo.
Do naše končne destinacije na otoku Kythira, kjer smo upali, da bomo videli velike želve, smo morali prečkati Peloponez. Peljali smo se mimo znanih turističnih mest Šparte in Tripolisa, vendar nas je 34 stopinj prepričalo, da je bolje ostati v hladnem kombiju in si ogledati ahajsko trdnjavo Monemvazija. Pot nas je vodila od Kyparissie, preko Kalamate, čez gorato pokrajino Agios Ioannis in Sparte do Monemvazie. Mesto je zgrajeno na skalnatem otoku in je priljubljena turistična točka Grkov. Kot se za stare trdnjave spodobi, so za invalidske vozičke krasno neprilagojene in nedostopne. Z veliko dobre volje in pomoči ter mišičastih kolegov smo tudi to trdnjavo osvojili. Proti večeru smo se odpeljali do mesta Neapoli, kjer smo prespali in počakali na odhod trajekta drugi dan.
Vožnja s trajektom je trajala slabo uro in pol. Nekaj tega časa smo preživele na kapitanovem mostu. Kapitan nam je prijazno razkazal poveljniško kabino z vsemi komandnimi napravami. Tako nam je čas potovanja hitreje minil. Po kopnem preko celega otoka Kythira smo končno prispeli do Kapsali beach, prečudovitega peščenega zaliva, kjer smo bili nastanjeni v hotelu Cengo-Mely. V tem zalivu naj bi prebivalo par velikih morskih želv. Eno smo zagledali že na našem prvem obhodu po pomoču. Takoj smo se raztovorili in nastanili, preoblekli v kopalke in se ji pridružili v prijetno topli vodi, katere temperatura je imela konstantnih 28 stopinj.
Naslednji teden dni smo preživeli v lepem sožitju z veliko morsko želvo, ki smo jo prepoznali po poškodovanem zadnjem delu oklepa, katerega je domnevno poškodoval motorni čoln. Poučili so nas, da je želva želvak samec in da se je udomačil do te mere, da vsako jutro okoli devete ure prihaja v zaliv ter pričaka ribiče, ko se vrnejo z lova. Ribiči so ga namreč razvadili in ga hranijo z ribami, za katere pravijo, da niso »komercialni ulov«.
Ko smo se prvič podali v vodo z želvakom, smo bili od pretiranega navdušenja preveč agresivni, vsi smo ga želeli pobožati, če bi se dalo z njim »glisirati«, bi verjetno počeli tudi to. Vendar smo kmalu ugotovili, da kot mi, tudi želvak potrebuje svoj intimen prostor. Dokler smo ga pustili pri miru, je tudi po nekaj ur plaval skupaj z nami. In kot da je vedel, da lahko, vsaj dve izmed nas, za plavanje uporabljava le roke, je tudi upočasnil svoj tempo plavanja, da smo ga lahko dohajali in občudovali.
Dopoldneve smo tako v glavnem preživeli v vodi in ga iskali ali plavali z njim. V popoldnevih pa smo raziskovali otok, ki je kljub svoji navidezni puščobi skrival prečudovite kotičke, ki jih je bilo vredno obiskati. Tako smo en dan obiskale jamo Svete Sofije, ki je v osnovi namenjena bivanju netopirjev, vendar so v njej opremili manjšo pravoslavno kapelico, v kateri so na ogled ikone iz 13. stoletja. Jama je največja in najbolj impresivna na otoku, kapela, ki se v njej nahaja, pa datira v leto 1875.
Kljub temu, da smo se na avanturo podale štiri oz. vsaj tri potapljavke, smo se potapljale s SCUBA opremo le dvakrat. Plavanje z želvo je bilo prijetnejše le z masko in dihalko, poučili pa so nas tudi, da bi mehurčki izdihanega zraka lahko želvo motili in bi nam ušla. Dva potopa, ki smo ju vendarle opravile, sta bila zelo nezahtevna, na globini maksimalno 15 metrov. Roko na srce, pa ni bilo v zalivih, ki smo ju obiskale, kaj dosti za videti. Razen skal, ene dokaj lepe jame, ene morene in nekaj pisanih ribic je bilo videti le skalovje in pesek.
Veliko smo snemali, veliko smo se zabavali, spoznavali drug drugega se naučili marsikaj o drugih kulturah, si razširili besednjak z ruskimi, italijanskimi in grškimi besedami ter preživeli prekrasnih deset dni v raziskovanju novega.
Ob koncu bivanja so se ruski kolegi domov vrnili z letalom, mi trije Slovenci pa smo odrinili na dolgo pot s kombijem. Na poti preko Grčije smo se opremili s pomarančami, ki so jih pridni  delavci ravno obrali in jih nalagali na priklopnik. Prvi postanek ni bil nič prej kot v Makedoniji v mestu Gevgelija, kjer smo že prespali. Tam smo pojedli gurmansko večerjo, se naspali in naslednje jutro obiskali lokalno tržnico. Tam smo nabavili paradižnik, rdeče paprike, lubenice, breskve, čebulo, česen in nekaj drugih malenkosti, za katere smo menili, da jih bomo lahko »prešvercali« domov. Po poti smo se ustavili še v Leskovcu v Srbiji, saj bi bilo nemilostno odpeljati se mimo znanih »leskovačkih čevapov« ravno v času kosila. Imeli smo to srečo, da smo naleteli na Leskovačko Roštiljado, praznik, ki se zgodi enkrat letno in traja en teden. Celo mesto opojno dišalo po roštilju.  Najedli smo se tako zelo, da bi skoraj potrebovali nekoga, da nas pelje domov. Gneče na srbsko hrvaški meji raje ne bi omenjala, saj je bila vzrok za petkovo zamudo v službo. Vsi trije smo namreč morali oddelati še zadnji dan v delovnem tednu, kar smo tudi storili, kljub temu, da smo se domov vrnili ob pol šestih zjutraj.
 
Za pokroviteljstvo te izjemne avanture se zahvaljujem:
-          Plavalni klub Slovenske Konjice,
-          IAHD Adriatic,
-          Suunto,
-          AP Diving,
-          ELIOS Sub di Piccari Lidia,
-          Aquamania, trgovina s plavalno in potapljaško opremo,
-          Porsche Slovenija, VW Gospodarska vozila, Sašo Trček,
-          Holding Slovenske elektrarne d.o.o.,
-          Občina Slovenske Konjice,
-          Občina Ruše,
-          Občina Rače-Fram,
-          Miha Matavž,
-          Frizerski salon Fru fru, Barbara Štern.
 
 
Barbara Slaček
Foto: Miha Matavž, IAHD Adriatic

• Potapljati se z želvami (Večer, 25.1.2015) [ pdf,393 Kb ]