ARHIV NOVIC & FILMOV

Invalidni potapljači po svetu – Francoska Polinezija

4. 09. 2016

Da bi doživel rodeo na gumenjaku, sem moral odpotovati na drug konec sveta. Brez Branke seveda ne bi šlo. Priprave na potovanje so bile temeljite in dolgotrajne. Ko so bile dorečene podrobnosti o najini poti, sva z Branko spakirala kovčke, moje bergle in nekaj potapljaške opreme ter se odpravila na pot. Preko Brnika, Pariza in Los Angelesa sva srečno pristala na Tahitiju v Francoski Polineziji. Ideja za potovanje ima že dolgo brado, vendar o tem kdaj drugič.
 
Francosko Polinezijo sestavlja 118 otokov, ki so raztreseni po površini 3.900 km². Glavne skupine otokov so: Tuamotu, Gambier, Marquises, Tubuai, in Society Islands. Gre za področje v Tihem Oceanu, ki je veliko kot zahodna Evropa, na katerem živi manj kot 300.000 ljudi.
Največji otok v Francoski Polineziji je Tahiti, midva pa sva odtise v koralnem pesku, poleg Tahitija, pustila še na Bora-Bori, Rangiroi in Mo´orei.
 
Francoska Polinezija je seveda tudi potapljaška destinacija, vendar se tja nisva odpravila samo zaradi potapljanja. V program potovanja sva vključila tudi nekaj lenarjenja in ogledov znamenitosti.
 
Najprej nekaj besed o potapljanju. Organizacija potopov je potekala po običajnem postopku. Stike sem navezal s skupino TOPDIVE, ki ima potapljaške centre razporejene po celotni Francoski Polineziji. Najprej sem se pozanimal, kakšni so pogoji, in jim seveda razložil, da sem potapljač z invalidnostjo. Glede na to, smo se skupaj odločili za potapljanje na Tahitiju, Bora-Bori in Rangiroi. Na Tahitiju in Bora-Bori za potapljanje uporabljajo običajne ladje, na Rangiroi pa na potope vozijo z gumijastimi čolni. Vožnja z gumenjakom je bila zame nekaj novega, s skupnimi močmi pa smo tudi skok v vodo z gumenjaka in nameščanje scube v vodi izpeljali brez večjih težav. Tokrat se nisem odločil za lastnega spremljevalca, ker bi ga moral posebej plačati, kar bi še dodatno povečalo stroške. Tako sem se potapljal kot običajen član skupine, ki je običajno štela od štiri do šest potapljačev.
 
Polinezijsko podvodje je izredno bogato. Z Branko sva lahko občudovala skoraj vse, kar domuje v teh vodah, z izjemo morskega psa kladivarja, ki se je odločil, da naju ne želi srečati. Morda se je zbal moje bergle. Na Tahitiju in Bora-Bori so pogoji dobri, saj je voda topla, pod vodo ni močnih tokov, na gladini pa ni pretirano visokih valov. Na Rangiroi pa je potapljanje bolj zahtevno. Atol Rangiroa ima drugo največjo laguno na svetu, ki meri v dolžino 110 kilometrov. Potapljanje poteka na lokacijah Tiputa Pass in Avatoru Pass. V bistvu sta to dve ožini, skozi kateri voda priteka ali odteka iz lagune. Zaradi tega se pogoji pod vodo stalno spreminjajo, tokovi so zelo močni in lahko se zgodi, da vas zagrabi močan proti tok. Meni se je to na enem potopu zgodilo in kljub pomoči sopotapljača, ki me je vlekel, protitoka nisem mogel premagati. Potop smo nadaljevali s tokom.
 
Z nekaj spretnosti in dobre volje je potapljanje izvedljivo tudi za vozičkarje. Na Tahitiju in Bora Bori so pomoli dostopni, na Rangiroi pa je treba pred vkrcavanjem na čoln premagati nekaj stopnic. Fantje pri TOPDIVE nimajo izkušenj, kar se tiče potapljanja oseb z invalidnostjo, se pa hitro učijo. S potapljačem, ki vodi skupino se je treba samo v miru pogovoriti pred potopom in ga pripraviti na vse posebnosti, pa je.
 
Potope se splača rezervirati in plačati v naprej, cene pa so s popustom med 60 in 65 € za potop in to ne glede na to, ali uporabljate svojo potapljaško opremo ali najeto. Posebej opozarjam na to, da v vseh potapljaških centrih nimajo kompenzatorjev z integriranimi utežmi, ki so zame neizbežne, in sem moral zato svojega nositi s seboj kot kos osebne prtljage na letalu.
 
Vsi hoteli, kjer sva bila nastanjena, imajo sobe prilagojene gibalno oviranim, z vozičkom so normalno dostopni bazeni, restavracije, bifeji, bari in javne sanitarije. Za poležavanje na plaži je potrebna pomoč kakšnega mišičnjaka, kar pa sploh ni problem, saj so Polinezijci zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Potapljaški centri so običajno v sklopu hotela.
 
Bilo je lepo, ampak tudi drago. Potopi so vredni svoje cene, hrana na splošno in namestitev na Tahitiju pa bi bila lahko glede na ceno boljša.
Na poti domov je imelo letalo iz Los Angelesa v Pariz tri ure zamude, zaradi česar nisva ujela letala do Zagreba. Nenačrtovano sva ostala eno noč v Parizu, prtljaga pa je šla po svoje in do Gorenjske po ovinkih potovala še pet dodatnih dni. A bilo je vredno! Ne glede na vse je bilo to eno najlepših potovanj, ki je trajalo od 11. avgusta do 4. septembra 2016, potopi so bili pa sploh nepozabni!
 
Tekst: Peter Majcen - LG
Fotografije: BB, LG, TOPDIVE-Rangiroa
 
Še povezave, da naredim malce reklame:
Hoteli:
- Tahiti: InterContinental Tahiti Resort & Spa
- Bora-Bora: Bora-Bora Pearl Beach Resort
- Rangiroa: Kia Ora Resort
Potapljanje:
- TopDive